DOTIK
Sredi tedna dopoldne smo v službi sedeli pri opoldnaski kavici. Zazvonil je telefon na moji delovni mizi. Malce nejevoljno sem vstala od družbe in dvignila slušalko. Takoj sem spremenila razpoloženje, ko sem prepoznala glas, ki me je jokajoče prosil, mami prosim a boš prišla!
Namreč moja hči je zanosila in ostala sama z malim neobogljenim detetom, ki je raslo v njej. Ker oče otroka ni hotel nič slišati več ne zanjo ne zanj, sem se s pogovoru z njo odločila da bom zraven ob porodu in rojstvu mojega prvega vnuka. In prišel je čas.
Iz centra Ljubljane sem hitela peš v porodnišnico, solze so mi tekle same od sebe po licu, meni pa se je v glavi podilo tisoč misli.
Prisopihala sem v porodnišnico in kmalu sem bila pri njej v sobi. S kislim nasmehom mi je pripovedovala o vsem, kar se je že zgodilo. Držali sva se za roko in tiho poslušali pomirjujočo glasbo. Moja misel pa je oddtavala v tisti trenutek, ko sem sama bila pred njenim porodom. Doma sem imela že dva fanta - korenjaka 10 in 11 let stara in zelo sem si želela hči. In v trenutku, ko se je rodila mi je babica, hotela reči imate - sem vkliknila hčerko! Tako sem bila srečna, da sem v trenutku pozabila na vse in nežno stisnila k sebi mojo novorojenko. Ona pa me je gledala z široko odprtimi očmi, dolge laske je imela skuštrane po vsej glavici. In njen prvi dotik je bil zame nekaj kar se sploh ne da opisati. To vemo le mame.
Iz tega mojega zanosa me je poklicala hči in me vprašala, zakaj jokam, da ni še nič hudega ji! Pa sem ji tokrat kot že nevem kolikokrat povedala o tem trenutku in skupaj sva jokali od sreče.
Potem pa se je vse spremenilo. Ni me hotela več poslušat in ni se hotela več pogovarjat in vedela sem - boli jo. Tudi mene je bolelo z njo prav vse. Tiho sem jo bodrila in prišel je trenutek, ko sem zagledala črno glavico mojega vnuka. In potem se je zgodilo tisto, kar redko katera babica doživi. Hči me je prosila, da prerežem popkovino. V tresočo roko sem vzela škarje - dotik popkovine dveh povezanih življenj sem prerezala
in tako
ločila mojega vnuka od moje hčerke. Položili so ji ga na prsa. Gledal jo je, kot je ona gledala mene. Stala sem ob njej in ju nisem motila, a nisem čutila solz, ki so polzele po licu.
Ko pa me je hči poklicala in mi ponudila svojega sina sem bila v “nebesih”.
Prvi dotik z mojim prvim vnukom ne bom nikoli pozabila. To vemo samo babice. Gledal me je z široko odprtimi očmi kot ona in bilo nama je prav prijetno skupaj.
Naslednji mesec bo dopolnil sedem let in nama je še vedno prijetno, ko sva skupaj!
April 21st, 2008 at 21:11
Majda, čudovito občutenje… Hvala, ker si podelila tako močan trenutek svojega življenja…
In lepo, da si se pridružila pisočim…
April 21st, 2008 at 21:12
Hej babica, kako dobro poznam tvoje čudovite občutke. No, pri porodu svojih dveh vnukov sicer nisem bila - sem jih pa kmalu smela prijet v naročje in ja - ta prvi dotik je nepozaben - kot je nepozaben prvi dotik z bitjecem, ki se je rodilo iz tebe.
In kot praviš - to vemo le mame in babice.
Lep večer ti želi M.
April 21st, 2008 at 21:14
Lucija07:
Nekako sem ujela trenutek objave naslova, ker sem slučajno pisala sama sebi čestitko, kajti včeraj je bilo že dve leti mojega BLOGA!
In danes mesec dni bo mojemu - temu vnuku 7 let…
Lep pozdravček …
April 21st, 2008 at 21:17
Klotilda:
Vesela sem tvojega obiska in potrditve naših občutij oz. prvega DOTIK z malim novim življenjem!
Te obiščem! Lep večer naprej!
April 21st, 2008 at 22:39
Majdi, živjo.
Jaz nisem nikoli rodil, morda sem le malo izven maternično noseč, zato z veseljem prebiram vaše občutke.
Vse najboljše za drugo obletnico. Se spomnim tvojih poročil o Afriki.
April 22nd, 2008 at 7:45
Možakar:
Prijetno presenečenje - spet si tu in tega sem vesela. Tudi izvenmaternična nosečnost za moške ni redek pojav ampak si še vedno docent ali ne? A ti občutki, ki jih rad prebiraš so res nekaj posebnega -enkratnega!
Ja hvala za čestitke ob drugi obletnici
April 22nd, 2008 at 11:39
leplep opis..
kar uživam zraven.
imela sem srečo, da je pri obeh porodih bil ob meni mož.
upam, da bo moje snahovje (ko bo čas..) šlo po istih stopinjah. upam..
juh mi je všeč, da sodeluješ pri spisu!
/a da imaš 2 leti? potem je tudi mah že tu nekje..?/
April 22nd, 2008 at 15:34
Juhej, po težavah prijavljanja mi je pa končno uspelo prebit zaporo, da lahko pokomentiram
tudi na daljavo je tkanje prijateljstva neprecenljiv dotik.
Hvala ti za podarjeni dotik obiska
Tako lepo si napisala, da sem si ponovno zaželela pestovati, zibati…
Rojstvo vnučka čudovito doživetje, kaj pa če si je vnuček želel, da si ti ob mamici in njemu, ko bo na svet prišel. Vsaka stvar ima nekaj dobrega in nekaj slabega. Veliko lažje sprejmemo, če gledamo na sam razplet kot nekaj dobrega, čeprav močno vemo, da bi bilo lahko drugače. Vse dobro tvoji hčerki in vnučku.
Lp od vvooodnarke !
April 22nd, 2008 at 17:54
Majda!!!
Dvakrat babica!
Kako lepo!
Poznam toliko zgodb, ko mame ne stojijo ob strani svojim otrokom … Ti pa si!
Mene je bilo strah vsakega poroda, posebej me je bilo strah, da bom sama v porodni - in posrečilo se nama z možem je, da je bil pri vseh devetih porodih zraven. In enkrat je bil carski rez in tako je vsaj mož takoj videl najini dvojčici, ki so ju takoj odpeljali v drugo bolnišnico.
O tem pišem tukaj:
http://www.ednevnik.si/entry.php?w=odsrcadosrca&e_id=48885
Veš, kako lepo mi je bilo prebrati tvojo zgodbo!
Tvoj vnuček je zelo ljubljen!!! Res, dotik, ki ostane - večen!
April 22nd, 2008 at 18:38
mah:
Pri mojih porodih sem bila pač sama, še ni bilo možnosti moževega sodelovnja! Moji trije so tudi že vsak po enkrat bili v porodni sobi in od tu moji trije vnuki! In ta izkušnja, ki bo zavedno v mojem srcu imela čisto posebno mesto in tudi zato sem ta DOTIK delila z vami!
Hvala ker si bila tu!
April 22nd, 2008 at 18:41
meniscek:
Voodnarka lepo je brati tvoje besede na mojem blogovju. Nekaj časa sem imela zatišje…In tale DOTIk mi je spet dal voljo za blogovje.
In kakor sem napisala mah - ta dogodek ima posebno mesto v mojem srcu in tam bo ostal vedno innn!!!
Le pridi še kaj!
April 22nd, 2008 at 18:44
odsrcadosrca:
Ne dvakrat babica trikrat sem že trem fantom, se v Afriki enemu fantu starš na daljavo in v Lj. eni deklici nadomestna babica njeni mamici pa mama - sama je in potrebuje nekoga…
Tebi čestitke ob toliko živžava! Resnično bi se rada srečala s teboj in tvojo veliko družino!
Lep pozdrav
April 24th, 2008 at 9:51
Majda hvala za pohvalo in povabilo. Enako tudi zate velja, da je tvoj dotik vedno dobrodošel na moje blogu.
.
Tole sodelovanje Prostih spisov je velik dotik in maratonsko branje. Včasih res potem zapaše si malo odmora od računalnika vzeti. Kdaj me same oči opozorijo, da naj malo zmanjšam in potem kar moram čeprav me še vleče na blogovje. Očala sem nosila do drugega letnika srednje potem pa se je vid izboljšal. Emšo pa jih bo ponovno priklical
Lep dan ti želim poln dotikov
vvooodnarka !
April 24th, 2008 at 11:03
meniscek:
Moje oči pa so že od malih nog problematične, vsaj desno, ki je kar zakrnelo že pri rojstvu. Tako nosim očala že od malih nog vse življenje. Pa me oči kar poženejo stran, ko začnejo srbeti in se mi solziti!
Prvič sem sodelovala in sedaj upam, da še kdaj!
Torej vrata so odprta in lepo povabljena in seveda hvala za obisk!
Lep vikend
April 26th, 2008 at 13:39
Dotik, ki se zavedno vtisne vate.
————————————————————————————–
Položili so ji ga na prsa. Gledal jo je, kot je ona gledala mene. Stala sem ob njej in ju nisem motila, a nisem čutila solz, ki so polzele po licu.
————————————————————————————–
Tale delček je najlepši Majda in v tem pisanju se čuti, močna čustvena vez med tabo in tvojo družino. Res si tista prava oseba. Tako kot je napisala Ana. Stala si hčeri ob strani. To je tisto najbolj pomembno.
Krasno pisanje Majda.
Lep vikend tebi in vsej tvoji družini
April 26th, 2008 at 14:50
vilinček:
ob tvojem pisanju so spet tu solze radosnice, ki ne vede tečejo po licu!
Vesela sem vseh pohval a vseeno mi največ pomeni TISTI trenutek a vesela sem vsakega posebej…Spomini, ki ostanejo za vse življenje in te morda preživijo.
Hvala vsem za obisk in komentar
in lep vikend